Ta naša obsesivna potreba, da moramo nenehno komentirati in soditi, v resnici izvira iz groze pred povprečnostjo. Danes je postalo kriminalno težko biti povprečen. Če ne delaš treh projektov hkrati ali vsaj ne kuhaš eksotičnih jedi, si družbeno neviden.

A največji absurd je v tem, da ta boj za unikatnost sploh ne bijemo zaradi sebe. Koliko stvari v dnevu sploh še naredimo zgolj zaradi lastnega užitka? Kupujemo obleke, ki nam niso udobne, avtomobile kot statusni simbol in potujemo v kraje, ki nas ne zanimajo – vse to samo zato, da bi nekdo to videl. Naročimo tisto vizualno popolno jed le zato, da jo najprej fotografiramo, šele nato pojemo hladno. Živimo za občinstvo, sami pa ostajamo lačni. Kaj bi se zgodilo, če nam ne bi bilo treba nikomur ničesar dokazovati? Če bi vse te filtre, predrage projekte in prisilne uspehe preprosto odvrgli?

Brezčasni Mark Twain je zadel bistvo te naše potrebe po nenehnem ugajanju, ko je zapisal: »Svetu kažem le svoja urejena, odišavljena in skrbno sfrizirana javna mnenja, svoja zasebna pa previdno skrivam.« V tem večnem friziranju za zunanji vtis pa počasi izgubljamo svoj lastni relief.

V novi številki magazina vas zato vabim k preprosti, a izjemno osvobajajoči drži. Privoščite si kose, ki vas zares navdihujejo, in izberite oblačila, ki so vaš osebni sinonim za svobodo – tista, v katerih se počutite samozavestno in živo, ne glede na trenutne smernice iz družbenih omrežij. Moda je najlepša takrat, ko jo nosimo zase in ne za občinstvo. Ko pa vas naslednjič kdo povpraša o stvareh, ki vas sploh ne zanimajo, mu z nasmehom podarite tisti dragoceni: »Ne vem.«

Dragi moji, privoščite si razkošje lastnega reliefa.

Vse najboljše!
Darja Lesjak, center manager