BESEDA: Snežana Delakorda

Tone Kregar je eden tistih ljudi, ki jih Celje pozna v več različnih vlogah – in ki v vseh pustijo pečat. Sama ga poznam še iz časov, ko je vodil Mladinski center Celje, pozneje pa ga je širša Slovenija vzela za svojega kot prepoznavni glas in frontmana skupine Mi2. A ob vseh odrih, koncertih in razprodanih dvoranah ostaja tudi človek, ki zna prisluhniti mladim ustvarjalcem in prepoznati nekaj, česar se ne da naučiti – tisti nevidni »X faktor«.

Prav zato je že od samega začetka nepogrešljiv del strokovne komisije natečaja CITYBAND. V vseh teh letih je poslušal nešteto demo posnetkov, spremljal prve korake mladih bendov in pomagal soustvarjati zgodbo projekta, ki je danes eden najprepoznavnejših glasbenih natečajev za neuveljavljene skupine pri nas. Njegov pogled na glasbo je vedno iskren, neposreden in brez olepševanja – a prav zato toliko bolj dragocen.

Ob 20-letnici Citycentra Celje smo se z njim pogovarjali o glasbi, mladih talentih, odru, mestu in zgodbah, ki nastajajo, ko nekdo dobi priložnost.

Projekt CITYBAND se je v vsem tem času razvil v enega najprepoznavnejših in najbolje organiziranih tovrstnih natečajev pri nas. Posledično privlači čedalje več mladih obetavnih izvajalcev in veseli me, da je tudi njihova kvaliteta v povprečju vse večja. Zadnja leta imamo žiranti kar precej težav, da med številnimi zelo solidnimi bandi izberemo ravno najboljše.

Mi2 smo pravzaprav igrali že na prav vseh lokacijah zaključnih koncertov. Najbolj v spominu mi ostaja koncert izpred nekaj let, ko smo igrali v popoldanski pasji vročini v centru mesta in ki me je dodobra izčrpal. Zato me veseli, da se je dogodek vrnil na prvotno lokacijo in v malce bolj rockersko spodobne večerne ure. Sicer pa se mi zdi koncept, v katerem se najprej predstavijo mladci, za njimi pa kak starejši, že uveljavljen izvajalec, optimalen. Tudi zaradi medgeneracijske izmenjave energij in izkušenj, kar je očitno všeč tudi obiskovalcem, ki pridejo že ob začetku dogodka in na ta način podprejo tudi mladino.

Karkoli si mislimo o sodobni potrošniški kulturi, dejstvo je, da Citycenter ni zgolj trgovski center, ampak pomembno vozlišče, stičišče in s tem del mestne identitete. Razni projekti, kot je npr. CITYBAND, to le še krepijo in plemenitijo mestni utrip. Gre nenazadnje tudi za izraz družbene odgovornosti podjetja in njegove vpetosti v matično okolje, kar ni nekaj samoumevnega in je zato vredno vse pohvale.

Z medijsko promocijo, ki natečaj spremlja, s tem, da nastopiš na profesionalno organiziranem dogodku, pred večjim številom ljudi in nenazadnje tudi z otipljivo nagrado, si gotovo olajšaš karierno pot oz. dobiš dodatno motivacijo za njeno nadaljevanje. Seveda pa je od vsakega posameznika odvisno, v kolikšni meri bo to izkoristil; nekaterim dosedanjim zmagovalcem je to kar dobro uspelo.

Že od samega začetka me najbolj zanimata njihova izvirnost in avtorska kreativnost, nek lasten izraz. Vse ostalo, tako glasbeno znanje kot izkušnje, je mogoče še vedno pridobiti, ustvarjalna žilica in originalnost pa sta bolj ali manj dani kategoriji oz. talent, brez katerega težko opozoriš nase in se dvigneš iz povprečja. Gotovo pa so mi bližje tudi izvajalci, ki prepevajo v slovenskem jeziku.

Kljub vsem prednostim, ki jih ponuja sodobna tehnologija in socialnim mrežam, preko katerih lahko tvoj izdelek tako rekoč hipno doseže javnost, se mi zdi, da je to lahko tudi dvorezen meč. Produkcija je namreč nepregledna, pozornost ciljne publike pa dosti bolj razpršena. V mojih začetkih si dosti težje prišel do studijskega posnetka ali videospota, a ko ti je to enkrat uspelo, si lažje opozoril nase in posledično tudi prej dobil kak nastop. Nasploh je težko primerjati, vsako obdobje ima svoje prednosti in slabosti. A še vedno: če si vztrajen, izviren in dober, te bodo slej ko prej opazili.

Deloma sem na to že odgovoril, a dejstvo je, da je bistvo glasbenega ustvarjanja in posledično izvajanja v neposredni komunikaciji in interakciji s publiko. Na odru se kališ, učiš in pridobivaš prepotrebne izkušnje. Tudi po odzivu publike hitro ugotoviš, kaj počneš prav in kaj narobe in ali sploh si za na oder. Suvereno nastopati pred množico ljudi namreč ni tako enostavno, kot se morda komu zdi na prvi pogled.

Ker nimajo kaj izgubiti, pridobijo pa, kot rečeno, lahko veliko.

Nisem ravno človek, ki bi užival v množici in gneči, zato se vanj odpravim najraje na začetku ali proti koncu odpiralnega časa. Sicer pa tja zahajam po običajnih opravkih ali nakupih, saj načeloma na enem mestu dobim vse, kar potrebujem.

Citycentru seveda čestitam ob jubileju in z veseljem bom prispeval kakšno idejo, ki bo razstavo čim bolj približala obiskovalcem in povzela tudi nekaj tega, kar sem v zgornjih odgovorih že izpostavil.