Intervju: Peter Tovornik

»Za veliki koncert pred Citycentrom Centra pa že pol leta stojim na parkirišču Citycentra in poslušam glasbo, ki prihaja z odra. Na koncu jo moram le še izpisati, da jo lahko orkester spravi k življenju.«

Peter Tovornik

Peter Tovornik, uveljavljen slovenski skladatelj, aranžer, instrumentalist in pedagog

Beseda: Snežana Delakorda
Foto: Lea Remic Valenti

Obiskovalci velikih koncertov običajno vidijo pevce, glasbenike in žaromete. Redkeje pa pomislijo na ljudi, ki v ozadju povezujejo vse niti, skrbijo za glasbeno zgodbo večera in poskrbijo, da orkester, solisti in občinstvo zadihajo kot eno. Eden takšnih ustvarjalcev je skladatelj in aranžer Peter Tovornik. S Citycentrom Celje ga povezujejo nekateri najodmevnejši glasbeni projekti zadnjih let – od modno-glasbenega spektakla Moč miru do nepozabnega koncerta Hamo & Tribute 2 Love s simfoniki. Tudi letos je pomemben del ustvarjalne ekipe velikega koncerta na prostem pred Citycentrom, ki bo 24. junija združil Majo Keuc, Bojana Cvjetićanina, Masayah, Boštjana Dermola, Kvatropirce in simfonični orkester.

Peter je sicer človek, ki raje sedi pred notnimi zapisi, kot stoji pod žarometi. Tokrat smo ga za spremembo postavili v ospredje ter se z njim pogovarjali o ustvarjalnih izzivih, sodelovanju z vrhunskimi glasbeniki, nastajanju orkestrskih aranžmajev, mladih talentih in o tem, zakaj že mesece »stoji na parkirišču Citycentra in posluša glasbo, ki prihaja z odra«.

S Citycentrom Celje vas povezuje več odmevnih projektov. Pripravljali ste glasbene aranžmaje za nepozabni modno-glasbeni spektakel Moči miru, pa edinstven koncert na prostem pred Citycentrom Hamo & Tribute 2 Love s simfoniki. Kateri trenutek iz teh sodelovanj vam je najbolj ostal v spominu?

Citycentrovi projekti imajo v mojem ustvarjalnem svetu prav posebno mesto. Težko izpostavim trenutek, saj uživam prav v vsaki fazi načrtovanja, priprave in izvedbe dogodka. Poleg samih odrskih izdelkov, ki so mimogrede v organizaciji Citycentra vedno izjemni, me precej navdušujeta produkcijska ekipa in fantastična dinamika dela v njej. Čeprav je ekipa sestavljena iz najrazličnejših ustvarjalcev, priprave vedno potekajo zelo lahkotno, tekoče, v neizmerno pozitivnem duhu in v veliki želji po najboljšem rezultatu. Skoraj bi si upal trditi, da nihče od nas ne šteje vloženih ur dela.

Če moram izpostaviti en trenutek, je to prvi sestanek z Darjo in Neno (op. p. Darja Lesjak, center managerka, in Nena Horvat iz marketinga). Še danes se temu vedno radi nasmejimo, čeprav nihče ne zna zares pojasniti, zakaj.

Kakšni so bili največji izzivi pri teh projektih – in kako se razlikujejo od izzivov, s katerimi se srečujete letos pri pripravi junijskega koncerta pred Citycentrom, ko bo nastopilo kar 5 različnih izvajalcev?

Moj največji izziv je, da glasba na odru zazveni bogato in prepričljivo. V tem pa se skriva zelo veliko manjših izzivov. V samem začetku moram poudariti, da so to res unikatni dogodki in da se je v veliki meri težko držati nekih ustaljenih kalupov. Enostavno moraš biti kreativen. Poleg pisanja aranžmajev je moje delo pri vseh omenjenih dogodkih tudi to, da sestavim priložnostni orkester in da je vsak član ustrezno logistično in glasbeno informiran.

Za doseganje prepričljivosti je ključna dobra komunikacija z vsemi nastopajočimi. Ko zadnji član ekipe obvlada svojo situacijo, lahko zadeva funkcionira, kot mora. Letos nas bo na odru skupaj s solisti okoli 50, iz česar si verjetno lahko vsak predstavlja, da mora iz moje glave neizmerna količina informacij, če želim, da bo na koncu namesto dvournega kaosa prijetno doživetje za vse na odru in pod njim. To je tudi moje glavno vodilo pri ustvarjanju – kako naj se človek počuti, ko se bo zadeva na odru odvila. Tisti na odru in tisti pod njim. Nihče ni pomembnejši. Letos imamo glede na večje število solistov še nekoliko več usklajevanja na vseh področjih.

Pri pisanju aranžmajev pa je treba slediti vsem izvedbenim in tehničnim možnostim, ki jih v danem trenutku imamo – spet zelo veliko prilagajanja glasbene teksture sami naravi dogodka in glasbenikom, ki jih imamo na odru. Seveda imamo na odru in v tehnični ekipi vedno le profesionalce, kar mi daje precejšen ustvarjalni manever. Ogromno ene »ekonomije« se skriva tu notri. Izziv vseh izzivov pa je vedno ta, da je naročnik na koncu zadovoljen, seveda.

Letos povezujete zelo različne izvajalce – od Maje Keuc, Masayah, Bojana Cvjetićanina in Boštjana Dermola do Kvatropircev. To je za skladatelja velik privilegij, mar ne?

Da. Sodelovanje z zvezdami vedno pošlje precej vetra v ustvarjalna jadra. Privilegij so predvsem izkušnje, ki jih lahko pri produciranju takšnih dogodkov pridobivam. Sicer mi moj poklic v življenje na srečo ves čas prinaša izjemne glasbenike, tako da se s časom tega nekako navadiš, je pa z vsakim takim dogodkom lepši pogled, ko se ozreš nazaj čez ramo. In vsakič se odprejo tudi kakšna nova vrata.

Kako sploh nastane tak aranžma – začnete z notami, idejo, energijo izvajalca … ali čisto tišino?

Na splošno je vsak aranžma zgodba zase. Pravila ni. Ko pa se kreira večja količina materiala za isti dogodek, pa jih je treba tudi med seboj do neke mere usklajevati, da dramaturgija steče. Preden sem začel pisati prvi aranžma za omenjene dogodke, sem vedno moral vedeti, kako bo zazvenel zadnji, ki ga bom naredil, saj je bilo treba vnaprej smiselno določiti zasedbo orkestra, ki je vsakič malo drugačna.

Bistvo pisanja aranžmajev pa sta prej omenjen bogat zvok ter spoštljivost do originalnih avtorjev glasbe in njihovih izvirnih različic. Poleg tega, da je treba skladbo razpisati za veliko orkestralno zasedbo, seveda vedno znova iščem, kaj lahko v vsak nov aranžma dam svojega. Če so se izvirni avtorji spomnili česa genialnega, pa tega ne skušam »popravljati«. Ljudje, s katerimi pogosteje sodelujem, so se s časom tudi že nekako navadili na moje ideje in »moj« zvok, tako da lahko do neke mere pričakujejo, kaj bodo dobili.

Peter Tovornik

Kot nekdo, ki sodeluje z uveljavljenimi izvajalci in spremlja mlade talente – kaj vas pri novih glasbenikih najbolj prepriča: tehnična dovršenost, karizma, iskrenost ali nekaj čisto drugega?

Pri mladih me vedno znova navdušuje fenomen entuziazma – ta z modrostjo po navadi žal začne umirati. Karizma ima sicer pomembno vlogo, se mi pa zdi iskrenost pomembnejša, če se gremo tek na dolge proge. Tehnična dovršenost je po mojem zadnja, saj se da pri tem marsikaj zamaskirati oz. prilagoditi.

Vaše delo pogosto slišimo na velikih odrih. Kaj pa sicer počnete, ko niste sredi takšnih projektov – kako je videti vaš »vsakdan« skladatelja?

Poleg očetovske figure je moj vsakdan pisanje (predvsem orkestralnih) aranžmajev za večje in manjše dogodke v izvedbi najrazličnejših slovenskih in tujih naročnikov. Skladatelj v svojem primarnem pomenu besede sem bolj redko, je pa res, da se v aranžiranju vedno skriva tudi skladanje. In obratno. Sicer pa tudi poučujem glasbeni stavek na srednji stopnji Glasbene šole Celje in vodim dva orkestra (Orkester I. gimnazije v Celju in Pihalni orkester Šentjur).

Koncerti pred Citycentrom imajo poseben čar – niso klasična koncertna dvorana, ampak odprt, živ prostor. Kako to vpliva na vaše razmišljanje o glasbi?

Kot sem že omenil, sem pri pisanju ves čas osredotočen na občutke izvajalcev in poslušalcev, ki se bodo v glasbeni izkušnji znašli skupaj. Da, v moji pisarni se božično vzdušje vsako leto pojavi že kaka dva meseca pred najzgodnejšim trgovcem. Če pogledamo ta projekt, pa že pol leta stojim na parkirišču Citycentra in poslušam glasbo, ki prihaja z odra. Na koncu jo moram le še izpisati, da jo lahko orkester spravi k življenju.

Zdaj malo za hec: kdaj najraje pridete v Citycenter Celje, ko ne pridete na sestanek – imate kak svoj ritual ali »najljubši ovinek«?

V Citycenter vedno pridem rad, ne glede na to kdaj in v katero nadstropje. Rituala nimam, se mi pa še največkrat zgodi, da ne morem mimo McDonald’sa.

In za konec: kaj lahko obiskovalci letos pričakujejo od velikega koncerta 24. junija – bo to bolj koncert, spektakel ali nekaj tretjega?

Od letošnjega spektakla lahko obiskovalci pričakujejo največje hite vpletenih izvajalcev v njihovih lastnih ali pa kakšnih zamenjanih, torej nepričakovanih izvedbah. Orkestralni aranžmaji bi bili težko bolj sveži. Vreme bo.

20 zgodb za 20 let

Intervjuji znanih Celjanov

Ob 20-letnici poslovanja Citycenter Celje svojo zgodbo pripoveduje skozi spomine in doživetja ljudi, ki so z njim rasli. V seriji “20 zgodb za 20 let” znani Celjani delijo svoje osebne spomine na prostor, kjer so se srečevali, ustvarjali in doživljali pomembne trenutke. Vsak intervju prinaša svoj pogled – anekdoto, zanimiv spomin ali trenutek, ki je pustil pečat. Skupaj pa sestavljajo mozaik zgodb, ki kažejo, da je Citycenter Celje že dve desetletji predvsem prostor ljudi in njihovih zgodb.