BESEDA: Snežana Delakorda
FOTO: Lea Remic Valenti

Maja Štamol Citycenter Celje dobro pozna že od samega začetka. Sodelovala je celo na razpisu za ime nakupovalnega središča, v preteklih letih obiskovala njegove modne spektakle, še danes pa se rada umirjeno sprehodi med prodajalnami in opazuje dogajanje. Majo cenim tudi zaradi njenega ustvarjanja. Česar koli se loti, nastane nekaj estetskega, prepoznavnega in z njenim značilnim podpisom – naj bodo to oblačila, obutev ali nakit. Tudi na najin pogovor je prišla v svoji kreaciji, kar me niti najmanj ni presenetilo. Maja namreč najraje nosi prav svoja oblačila. Njene stvaritve imajo značaj, zgodbo in tisto nekaj, zaradi česar si jih zapomniš. Sama imam že nekaj časa tiho željo – plašč Maje Štamol. Po najinem prijetnem pogovoru v Teti Fridi pa sem se odločila: čas je, da si ga končno privoščim. Morda že letos. Saj veste, nekatere modne želje pač ne smejo čakati 25 let!

Zelo dobro se spomnim razpisa za ime centra, ki nastaja v Celju … Vem, da sem sodelovala s svojim predlogom, vendar se nikakor ne spomnim, kakšno ime sem predlagala. Vem pa, da sem bila sprva razočarana nad izborom, ampak zgolj zato, ker je bilo ime podobno ostalim centrom. Jaz pa sem želela, da bi bilo posebno, drugačno … In še danes se mi zgodi, da ne vem točno, katero ime centra spada v Maribor ali Ljubljano.

Citycenter je bil nakupovalno središče, ki je bilo takrat bolj izjema kot pravilo, saj smo do takrat poznali manjše trgovine, ki so živele v mestnih jedrih. Potem pa so naenkrat prišli ogromni centri, kjer si lahko vse kupil na enem mestu, in to mi je bilo všeč. Že zato, ker je bilo to nekaj novega. Danes pa si vseeno želim tistih starih časov in butičnih trgovin.

Bila sem na več spektaklih v Citycentru in zame so bili vsi izjemni. Že ko sem mislila, da bolje pa ne more biti, je vaša ekipa poskrbela za še več, za še bolj poseben in spektakularen večer.

Modnih dogodkov si se lahko udeležil le s povabilom, zato je bila prisotnost tam še toliko bolj zaželena. Nekateri moji znanci so sklepali, da sem povabljena, in v tistem času sem prejemala kar nekaj klicev z vprašanjem: »Ej, Maja, a imaš mogoče kakšno karto? Ziher imaš kakšne zveze.«

Najprej moram povedati, da nisem strastna nakupovalka, zato po trgovinah hodim zelo malo. V Citycenter prihajam z jasnim ciljem, v zadnjem času največkrat zaradi nakupovanja hčera. V času, ko nakupujeta v njima ljubih trgovinah, se sama umirjeno sprehodim po Citycentru, bolj opazujem in se čudim, koliko vsega je na voljo za nakup, koliko ljudi nakupuje ali pa pride zgolj na kavo.

Če že nakupujem, kupujem v fizičnih trgovinah. Želim čutiti material, videti detajle od blizu in nenazadnje oblačilo pred nakupom tudi pomeriti. Tudi pogovor s prodajalcem ima svoj čar. Spletna trgovina je zame tuja, o ponudbi in imenih spletnih strani izvem le od prijateljic, ki so spletne nakupovalke.

Ja, najprej sem zvesta sebi in svojim kreacijam, naj bodo to oblačila, čevlji ali nakit. V glavnem nosim svoje stvaritve, kupim pa, če že, čevlje in kakšno torbico, mogoče tudi zanimiv nakit. Moj pogled pritegnejo detajli na kreacijah, zaradi njih včasih vstopim v trgovino, pogledam in se čudim, le kako so to izdelali.

Zagotovo sta Prada in Miu Miu na prvem mestu. Zelo so mi všeč tudi Jacquemus, Erdem in Simone Rocha. Tem blagovnim znamkam je skupno to, da imajo ogromno ročno izdelanih detajlov, ki so posebni, bogati.

Ideje pridejo od vsepovsod, pravil ni. Tudi ni pravila, da vedno so. Pride čas, ko nič ne gre od rok, ko že obupano razmišljaš: joj, kako naj se lotim ustvarjanja? Potem pa narediš prve tri kose in kar naenkrat ideje vrejo in nastajajo novi modeli.

Še vedno zelo rada kupujem tiskane medije: Vogue, InStyle, ELLE in Grazia, slovenske izdaje in tudi tuje, Gloria, Glam. Na Instagramu zelo rada spremljam street style fotografije, kjer res vidiš sproti nastajajoče trende, saj vplivnice nosijo nove modele svetovnih modnih imen in seveda ogromno kreativnih stylingov iz povsem neznanih blagovnih znamk. Slednje me navdušuje.

Zame je najbolj trajen stil ali slog posameznika, ne pa slepo posnemanje trendov, ki včasih deluje prav smešno. Pač ni vse za vsakogar. Trenutno so to rute, zavezane okrog pasu. Naj mi oprostijo vse modne poznavalke, ampak meni je ta trend res smešen.

Zelo težko dam stran svoje kreacije, pa naj bodo še tako stare. So moje in meni ljube.

Danes so na voljo ogromne količine oblačil, cene so izjemno dostopne, trendi se menjajo na nekaj mesecev in ljudje ogromno nakupujejo. Če danes pogledaš mladostnice na ulici, imajo vse ravne dolge lase, umetne nohte, trepalnice, kratke topke … Ne vidim izvirnosti, unikatnosti, vse so enake. V času moje mladosti je bilo nekaj trgovin, zelo malo možnosti nakupa, imeli smo tudi zelo omejene finančne zmožnosti, zato smo ustvarjali sami: pletli, kvačkali, šivali … in bili drugačni, posebni. Zdaj imam spet nekaj strank, ki cenijo posebne ročno izdelane kose, želijo kakovosten material in oblačilo brezčasnega kroja, želijo biti drugačne.

Kar mi res ni všeč, so kavbojski škornji. Prijateljica mi je namreč prigovarjala, da morajo biti v vsaki omari. In sem si jih ob neki priložnosti res kupila – čisto prave usnjene kavbojske škornje! Obula jih nisem nikoli, sem jih pa hranila celih 25 let – tako dolgo, da so se na notranji strani že oluščili. Toliko o tem, da morajo biti v vsaki omari. (smeh)

Hmmm, to pa je vprašanje za milijon dolarjev! (smeh)