©
Foto: Robi Valenti
dr. Borut Batagelj, direktor Zgodovinskega arhiva Celje
BESEDA: Snežana Delakorda
FOTO: Robi Valenti
Ob 20-letnici Citycentra Celje smo želeli na njegovo zgodbo pogledati tudi nekoliko širše – ne le skozi nakupovanje in dogodke, temveč skozi razvoj mesta. Kako se prostor današnjega Citycentra umešča v zgodovinsko podobo Celja? Kaj je bilo na tem mestu nekoč? O tem smo se pogovarjali z direktorjem Zgodovinskega arhiva Celje dr. Borutom Batageljem, ki mesto pozna tako skozi arhivske vire kot skozi izkušnjo vsakdanjega življenja v njem. V pogovoru je osvetlil širši zgodovinski kontekst tega prostora, hkrati pa razkril tudi svoj osebni pogled na Citycenter Celje – kot kraj srečevanj, dogodkov in včasih tudi povsem vsakdanjega nakupovanja. Njegov pogled pokaže, kako se preteklost Celja prepleta s sedanjostjo in kako se nove mestne zgodbe pišejo tudi v prostorih, ki so bili nekoč povsem drugačni.
Kot direktor Zgodovinskega arhiva Celje zelo dobro poznate razvoj mesta. Kaj se je pravzaprav nahajalo na prostoru današnjega Citycentra pred njegovo izgradnjo in kako bi ta prostor umestili v širšo zgodovinsko zgodbo Celja?
Zelo dolgo nič, pravzaprav so bili tu travniki in polja, daleč od tega, da bi se ta prostor smatral kot del mesta. Z industrializacijo in intenzivno urbanizacijo Celja v drugi polovici 20. stoletja pa je ta del mesta postal velika industrijska cona. S transformacijo v pretežno terciarni sektor je ta del v zadnjih desetletjih spet popolnoma spremenil vsebino in pravzaprav odraža tudi širše družbene spremembe sodobne zahodne civilizacije, ko se proizvodna industrija seli drugam, na njenih prvotnih lokacijah pa se išče nove vsebine.
Bi lahko rekli, da je prihod Citycentra pred 20 leti pomenil pomemben urbanistični ali družbeni prelom za to območje mesta?
Gotovo je Citycenter eden najbolj izstopajočih in vzorčnih primerov mestnih sprememb urbanističnega in družbenega preloma v zadnjih desetletjih.
Čeprav niste rojeni Celjan, že dolgo živite in delate tukaj ter ste si v Celju ustvarili tudi družino. Ali vam prav ta »zunanja« perspektiva – zorni kot nekoga, ki je Celje najprej spoznal kot opazovalec – danes omogoča drugačen pogled na njegov razvoj?
Zagotovo ga sem ga v začetku videl drugače, ker sem ga spoznaval kot priseljenec. Že takoj mi je bilo Celje bližje in bolj pri srcu kot Ljubljana, kjer sem živel vmes, pravzaprav ravno prava sredina med Ljubljano in Ajdovščino, kjer sem odraščal in ki jo zdaj opazujem z razdalje, zato mi je ta fenomen trenutno še bolj zanimiv. V Celju sem zdaj že toliko udomačen, da ga ne gledam več z distance kot nekoč. Moja celjska zgodba pravzaprav teče skupaj z njim, saj sem se sem preselil le malo po začetkih Citycentra.
Citycenter Celje ni le nakupovalno, ampak tudi družbeno-dogodkovno središče. Katerih dogodkov ste se v preteklih letih radi udeleževali oz. so vam najbolj ostali v spominu?
Več je tega. Še najbolj mi ostajajo v spominu organizirane proslave obletnic, ki so Celju dale nekaj glamurja, primerljivega velemestom. Vedno se udeležim tudi koncerta ob koncu šolskega leta. Premišljeno in dobro izbrani izvajalci znajo narediti čudovit uvod v poletje. Ob tem je pohvalno tudi izpostavljanje novih mladih bendov, ki izkazuje, da Citycenter ne želi le postrgati smetane in zabavati, ampak tudi soustvarjati novo sceno. Gledano generalno pa mi je najbolj všeč, da ko prideš v Citycenter, tam skoraj vedno kar trčiš ob kakšno razstavo ali dogodek, kar nujne nakupe, ki so mi včasih kar zoprni, popestri.
©
Foto: Robi Valenti
Se vam zdi, da takšni prostori danes prevzemajo tudi vlogo nekakšnih sodobnih mestnih trgov – prostorov srečevanja, druženja in skupnih doživetij?
Nedvomno. In mlade generacije so se s tem zelo poistovetile. Šoping kot doživetje in ne le kot občasna potreba.
Ali bi lahko rekli, da se zgodovina mesta ne odraža le v muzejih in arhivih, temveč živi tudi skozi sodobne prostore, kot je Citycenter – v načinu, kako jih prebivalci uporabljajo, kako se v njih srečujejo in ustvarjajo nove skupne zgodbe?
Fenomeni nakupovalnih središč, ki vsebinsko širijo ponudbo na polja, ki so tudi nekomercialne narave in družbeno bolj odgovorna, so zagotovo sodoben zgodovinski fenomen, ki bo v prihodnosti še priča analiz in vrednotenja. Brez dvoma je naša družba že dolgo zelo potrošniško naravnana in temu podreja vsakdanjik. To pa pripelje ljudi v takšne centre in tu se spontano dogajajo zgodbe tudi z daljnosežnimi posledicami, tako na ravni oseb kot družbe.
Če bi morali Citycenter Celje umestiti v »zgodbo mesta«, kot jo razumete vi, kakšno poglavje predstavlja?
Kot poudarjeno, predstavlja predvsem odraz naše potrošniške družbe, ki skozi taka središča spreminja usode ljudi čisto vseh generacij in družbenih slojev. S srečevanji prihaja tu do takih in drugačnih interakcij med ljudmi, in če bi te merili v posledicah, bi bilo čez leta zanimivo izmeriti, koliko teh usodnih interakcij med ljudmi se je zgodilo v teh 20 letih in do koliko primerljivih je prišlo v starem mestnem jedru. Mladina, ki se bo z leti starala, bo to gotovo znala drugače umestiti, kot danes sodimo mi. Si mislim, da bo z leti Citycenter tudi v pregledu zgodovinskih tem Celja moral kmalu dobiti vidno mesto.
In za konec še osebno vprašanje: kam v Citycentru najraje zahajate?
Verjetno bo to kar samopostrežna restavracija. Ko pozabim na uro in se spomnim, da je čas, da bi čez dan nekaj pojedel, se pogosto spomnim na restavracijo. Tam vem, da so vedno v ponudbi gratinirane palačinke. Tja grem sam ali pogosto tudi z družino, saj se najde vedno kaj toplega tudi za našo dveletno Loti, ki včasih po mali hiški v kotu rada odpira vrata in okna …
